Yuga 14.dan - domov

Planiran je bil zgodnji start, ki pa se je pomaknil na 9:30. Tokrat pa naju je čakala samo še pot domov. Nekaj manjših postankov za počitek, prestop meje z obveznim kukanjem v zadnji del kombija, kava pri hčeri v Ljubljani. Ob 17:30 sva zavila v domače dvorišče.

Za slovo še prelep sončni vzhod na Donavi

Hranjenje kamp psov

In pot pod noge. Ups...kolesa

Zadnji dan sva prevozila 642 km

Še povzetek:

Skupaj prevoženih 3.220 km, porabljenih cca 280 l goriva.

Videla sva "celo" Jugoslavijo in ugotovila, da bi lahko videla še veliko več. No, to naju čaka za kdaj drugič.

Yuga 13.dan - Beograd

Zjutraj so naju zbudili psi, ki so se nekaj preganjali in tekli pod kombijem, da je kar ropotalo. Ob 6h pa je bilo že treba vstati, saj sva bila za 8 zmenjena z možakarjem, ki naju pride iskat in naju bo popeljal na ogled Beograda.

Miki je bil točen ko švicarska ura. Najprej naju je odpeljal na Ušče – sotočje Save in Donave, 

od tam pa na Kalemegdan. Ogled utrdbe in parka. 

Ogled cerkve Sv. Save, ki jo gradijo že 80 let in znotraj še vedno ni dokončana.

Malo po Dedinjah in skozi center.  

Nato pa na kosilo v restavracijo na Knez Mihajlovi. Kasneje pijača na splavu na Donavi 

in pijača na Adi Ciganliji.

Ob prijetnem čveku je dan hitro minil.

Yuga 12.dan - proti Beogradu

Zjutraj topel zajtrk, pospravljanje in na pot proti Beogradu. Ustavila sva se v Novem sadu. Pot naju je vodila preko Fruške gore. Edina vzpetina v Vojvodini. Kot vedno si s kombijem nisva upala v center, zato sva iskala parkirišče na obrobju. Samo kaj, ko nikjer kakih inksantov ali parkomatov. Plačevalo naj  bi se s telefonom. Našla sva lepo parkirišče celo v senci, se pozanimala glede plačila 45 din za cel dan je super cena, ampak kaj, ko nama plačilo s telefonom ni šlo. Kasneje sva ugotovila, da nama je prijazni možakar očitno dal napačno telefonsko št.- razen če ima vsako parkirišče svojo. No, povedal pa nama je, da so parkirišča ob blokih zastonj. Samo 100 m dalje sva našla skoraj prazno parkirišče, ki je bilo zastonj. Vzela sva taxi, ki naju je popeljal do samega centra starega dela. Sprehodila sva se, pokukala v trgovine, kaj veliko pa ni bilo za videt. 

Ker je bila ravno ura za kaj pojest, sva zavila še v restavracijo Lipa. Ko sva dobila v roke jedilnik sva ugotovila, da sva v najstarejši restavraciji v mestu. Pojedla sva paradižnikovo juho in cesar solato. S pijačo vred je bilo cca 20 EUR.

Sita sva poiskala taxi, ki naj bi naju odpeljal do kombija. Spotoma pa naju je vprašal, če sva si ogledala Petrovaradinsko trdnjavo. Rekel je, da brez tega ogleda ne moreva zapustiti Novega sada, zato smo taxi preusmerili tja. Na hitro si jo bova pogledala, pa domov. Ja, pa še res je. 

Trdnjava je ogromna. Sicer nisva hodila notri, ampak samo malo naokoli. Ko sva že hotela oditi sva naletela na razstavo: Kaj smo odnesli iz yugoslavije in kaj smo pozabili v njej. Odločila sva se, da na hitro pokukava. Aha. Danes nama ni nič šlo na hitro od rok. Razstava naju je tako prevzela, da sva bila tam skoraj celo uro. Zanimivo do kraja, saj je bila večidel obujanje spominov na čas, ki sva ga poznala.

Spet sva poiskala taxi, ki naju je odpeljal do kombija. Spotoma nama je možakar povedal, da je Petrovaradin veliko starejši od Novega sada, da je Novi sad nastal kot suport za vojsko, ki je živela pod trdnjavo. Taxista sta nama povedala tudi o tem, da so l. 1995 porušili vse mostove v Novem sadu in se zdaj gradijo novi. Če naletiš na pravega taxista, niti vodiča ne potrebuješ. Vsi trije prevozi s taxijem so naju skupaj stali manj kot 1000 dinarjev, kar je manj kot 10 EUR.

In  naprej proti Beogradu. Kamp Dunav se nahaja v Zemunu, kar je kakih 10 km pred Beogradom. Ni napačen, sanitarije kar solidne. Parkirala sva se poleg kamperja z registracijo Krško. Že kmalu smo se s sosedi zapletli v prijeten pogovor, ki se je razvlekel skoraj do polnoči. Tudi tu je bilo veliko komarjev, ki pa so se poskrili, ko je malo zapihalo. Pa kar nekaj zapuščenih psov. Ves čas so se vrteli okoli nas. Malo fehtarili, vendar ne prehudo. Se igrali in noreli. 

Prevoženih 139 km

Yuga 11. dan - naprej po Srbiji

Noč je bila bolj slaba. Spanje na kavču vsekakor ni bolj udobno od najine postelje v kamperju. Prednost tega apartmaja je bil samo konkreten tuš, sicer ga pa ne zamenjam. Baje, da sem smrčala in ko me je Valter uspel zbudit, je zaspal in zasmrčal on, tako, da sem jaz vstala že pred 5 zjutraj. Še dobro, da imam internet.

Zajtrk je bil enkraten. Pasala sprememba. Jedla sva topli sendvič – lepinja polna vseh dobrot. Potem pa na pot. 

Preko Bajine bašte in nacionalnega parka Tara, ki pa ga nisva videla, saj V. ni hotel zavit malo levo. Nekam se mu je grozno mudilo.Vse do Sremske mitrovice, kjer sva našla en čudovit kamp v Zasavici. Ko sva našla kamp sva se vrnila do Sremske mitrovice in si jo malo pogledala. 

Ni kaj videt. Ma sem vsaj prišla do nekaj hrane. Po toplem sendviču za zajtrk, je ob 5h popoldan že kar rabilo nekaj v želodec. Potem pa v kamp – počitek. 

Receptor nama je povedal, da je nekaj metrov naprej naravni rezervat, ki sva ga šla pogledat.

Potem pa v kombi, saj je bila zunaj invazija komarjev.

Prevoženih 256 km

Yuga 10.dan - Srbija

Ker sva včeraj spremenila plan, se današnji dan spremeni. Nadaljujeva pot po Srbiji. Najprej se ustaviva v Vrnjački banji. Dokaj hitro najdva parkirišče in spet ugotoviva, da kraj nima kampa kjer bi prespala. Še dobro, da sinoči nisva vztrajala do prihoda sem. Kraj je lepo urejen. Zdravilišče ima čudovit park, označeno je pa bolj slabo. Spet ne najdeva kaj dosti.

Ker pa je včerajšnji dan minil samo z zajtrkom in eno banano, sva danes kljub zajtrku ob 11h že lačna, zato si poiščeva restavracijo kjer bova nekaj pojedla. V oči mi je padla restavracija, ki ponuja različne solate. Naročiva si čevape oz pleskavico, zraven pa še cesarsko solato. Ob čvepih dobiva še pomfri in zelje s prelivom, da nama solata poleg ne bi rabila, ampak je tako zelo dobra, da jo poliževa vso. Ostal je kruh. Od tu se odpraviva proti Kraljevu, ki pa se nama ne zdi zanimivo, zato se tu niti ne ustaviva pač pa nadaljujeva proti Čačku. Valter se v Kraljevem spet nekaj daje z teto Garminko in jo skuša prepričat, da ona nima prav. Ampak teta je pač ženska. Ko končno obrne, se mu prilagodi. Je pa maščevalna. Ker je ni hotel ubogat in zapeljat na pravo cesto, ga zdaj vozi po neki stranski cesti. Vseeno prispeva v Čačak. Zavijeva proti centru in že je pred nama parkirišče: za avtomobile, džipe in kombije. Tako jasno piše, da kar na hitro ustaviva. Prostra je dovolj. Plačava 1 uro parkiranja 26 dinarjev. Saj kaj več itak nimava tu za počet. Poiščeva TIC kjer povprašava za kamp v Čačku. Zaposlena nama ta kamp odsvetuje zaradi slabih sanitarij in nama svetuje, da podaljšava najino pot za nekaj kilometrov ter greva v novi kamp na Zlatiboru. Ni problema. 

Pol pa Valter pride z idejo, da tu živi njegov kolega iz vojske. Vedel je njegovo ime in priimek, ter da je 32 let nazaj delal na policiji. Torej poiščeva policijsko postajo. Tam ni nihče čul za njega, se pa fantje potrudijo, kličejo inormacije in dobijo njegovo telefonsko ter ga celo pokličejo po telefonu. Čez par minut je že na policijski postaji in naju odpelje na pijačo. Obujanje spominov, kratka življenjska zgodba zadnjih 30 let in mimogrede mineta 2 uri. Na srečo na parkirišču ni nikogar in jo odneseva z uro, ki sva jo že plačala.

Potem pa nadaljujeva pot preko Užic proti Zlatiboru. Malo naju preganja dež. Ko na Zlatiboru končno najdeva kamp ( neoznačen, itak) ugotoviva, da je to tako zelo novo, da sploh še ne dela. Poiščeva TIC in povprašava če je to edini kamp. Seveda. Še niti končan ni, zato sprejema goste samo po najavi. Ker nisva najavljena, za naju ostaja zaprt. Medtem, ko se jaz pogovarjam na TICu je Valterja našel možakar, ki oddaja apartmaje. Kaj nama drugega preostane, kot da se dločiva za to verzijo. Odpelje naju k sebi. Prijazen možakar. Najprej časti kavo in slivovko. Ponudi nama tudi zajtrk, ki ga zadovoljno sprejmeva. Bo pasalo malo spremebe tudi v zajtrku. Za 30 EUR imava apartma in zajtrk za oba. Potem se preoblečeva saj je iz 30 stopinj preko dneva prišlo na samo 10. Brrr. Je pa v tem času nehalo deževat in je nazaj posijalo sonce. Greva še na sprehod po mestu. V gozdove pač ne, ker je zaradi popoldanskega dežja vse mokro. Sam turizem. Stojnice, trgovinice, pekarne, restavracije. Lepo urejen in kar velik kraj.

Potem se spraviva v apartma in ugotoviva, da je bojler izklopljen. Treba je še celo uro čakati, da se voda ogreje za tuširanje. Ampak imava končno normalno kopalnico.

Prevoćenih 237 km