Zjutraj topel zajtrk, pospravljanje in na pot proti
Beogradu. Ustavila sva se v Novem sadu. Pot naju je vodila preko Fruške gore.
Edina vzpetina v Vojvodini. Kot vedno si s kombijem nisva upala v center, zato
sva iskala parkirišče na obrobju. Samo kaj, ko nikjer kakih inksantov ali
parkomatov. Plačevalo naj bi se s
telefonom. Našla sva lepo parkirišče celo v senci, se pozanimala glede plačila
45 din za cel dan je super cena, ampak kaj, ko nama plačilo s telefonom ni šlo.
Kasneje sva ugotovila, da nama je prijazni možakar očitno dal napačno
telefonsko št.- razen če ima vsako parkirišče svojo. No, povedal pa nama je, da
so parkirišča ob blokih zastonj. Samo 100 m dalje sva našla skoraj prazno parkirišče,
ki je bilo zastonj. Vzela sva taxi, ki naju je popeljal do samega centra
starega dela. Sprehodila sva se, pokukala v trgovine, kaj veliko pa ni bilo za
videt.
Ker je bila ravno ura za kaj pojest, sva zavila še v restavracijo Lipa.
Ko sva dobila v roke jedilnik sva ugotovila, da sva v najstarejši restavraciji
v mestu. Pojedla sva paradižnikovo juho in cesar solato. S pijačo vred je bilo
cca 20 EUR.
Sita sva poiskala taxi, ki naj bi naju odpeljal do kombija. Spotoma
pa naju je vprašal, če sva si ogledala Petrovaradinsko trdnjavo. Rekel je, da
brez tega ogleda ne moreva zapustiti Novega sada, zato smo taxi preusmerili
tja. Na hitro si jo bova pogledala, pa domov. Ja, pa še res je.
Trdnjava je
ogromna. Sicer nisva hodila notri, ampak samo malo naokoli. Ko sva že hotela
oditi sva naletela na razstavo: Kaj smo odnesli iz yugoslavije in kaj smo
pozabili v njej. Odločila sva se, da na hitro pokukava. Aha. Danes nama ni nič
šlo na hitro od rok. Razstava naju je tako prevzela, da sva bila tam skoraj
celo uro. Zanimivo do kraja, saj je bila večidel obujanje spominov na čas, ki
sva ga poznala.
Spet sva poiskala taxi, ki naju je odpeljal do kombija. Spotoma
nama je možakar povedal, da je Petrovaradin veliko starejši od Novega sada, da
je Novi sad nastal kot suport za vojsko, ki je živela pod trdnjavo. Taxista sta
nama povedala tudi o tem, da so l. 1995 porušili vse mostove v Novem sadu in se
zdaj gradijo novi. Če naletiš na pravega taxista, niti vodiča ne potrebuješ.
Vsi trije prevozi s taxijem so naju skupaj stali manj kot 1000 dinarjev, kar je
manj kot 10 EUR.
In naprej proti
Beogradu. Kamp Dunav se nahaja v Zemunu, kar je kakih 10 km pred Beogradom. Ni
napačen, sanitarije kar solidne. Parkirala sva se poleg kamperja z registracijo
Krško. Že kmalu smo se s sosedi zapletli v prijeten pogovor, ki se je razvlekel
skoraj do polnoči. Tudi tu je bilo veliko komarjev, ki pa so se poskrili, ko je
malo zapihalo. Pa kar nekaj zapuščenih psov. Ves čas so se vrteli okoli nas.
Malo fehtarili, vendar ne prehudo. Se igrali in noreli.
Prevoženih 139 km
Ni komentarjev:
Objavite komentar