Ker sva včeraj spremenila plan, se današnji dan spremeni.
Nadaljujeva pot po Srbiji. Najprej se ustaviva v Vrnjački banji. Dokaj hitro
najdva parkirišče in spet ugotoviva, da kraj nima kampa kjer bi prespala. Še
dobro, da sinoči nisva vztrajala do prihoda sem. Kraj je lepo urejen.
Zdravilišče ima čudovit park, označeno je pa bolj slabo. Spet ne najdeva kaj
dosti.
Ker pa je včerajšnji dan minil samo z zajtrkom in eno banano, sva danes
kljub zajtrku ob 11h že lačna, zato si poiščeva restavracijo kjer bova nekaj
pojedla. V oči mi je padla restavracija, ki ponuja različne solate. Naročiva si
čevape oz pleskavico, zraven pa še cesarsko solato. Ob čvepih dobiva še pomfri
in zelje s prelivom, da nama solata poleg ne bi rabila, ampak je tako zelo
dobra, da jo poliževa vso. Ostal je kruh. Od tu se odpraviva proti Kraljevu, ki
pa se nama ne zdi zanimivo, zato se tu niti ne ustaviva pač pa nadaljujeva
proti Čačku. Valter se v Kraljevem spet nekaj daje z teto Garminko in jo skuša
prepričat, da ona nima prav. Ampak teta je pač ženska. Ko končno obrne, se mu
prilagodi. Je pa maščevalna. Ker je ni hotel ubogat in zapeljat na pravo cesto,
ga zdaj vozi po neki stranski cesti. Vseeno prispeva v Čačak. Zavijeva proti
centru in že je pred nama parkirišče: za avtomobile, džipe in kombije. Tako
jasno piše, da kar na hitro ustaviva. Prostra je dovolj. Plačava 1 uro parkiranja
26 dinarjev. Saj kaj več itak nimava tu za počet. Poiščeva TIC kjer povprašava
za kamp v Čačku. Zaposlena nama ta kamp odsvetuje zaradi slabih sanitarij in
nama svetuje, da podaljšava najino pot za nekaj kilometrov ter greva v novi
kamp na Zlatiboru. Ni problema.
Pol pa Valter pride z idejo, da tu živi njegov
kolega iz vojske. Vedel je njegovo ime in priimek, ter da je 32 let nazaj delal
na policiji. Torej poiščeva policijsko postajo. Tam ni nihče čul za njega, se
pa fantje potrudijo, kličejo inormacije in dobijo njegovo telefonsko ter ga
celo pokličejo po telefonu. Čez par minut je že na policijski postaji in naju
odpelje na pijačo. Obujanje spominov, kratka življenjska zgodba zadnjih 30 let
in mimogrede mineta 2 uri. Na srečo na parkirišču ni nikogar in jo odneseva z
uro, ki sva jo že plačala.
Potem pa nadaljujeva pot preko Užic proti Zlatiboru. Malo
naju preganja dež. Ko na Zlatiboru končno najdeva kamp ( neoznačen, itak)
ugotoviva, da je to tako zelo novo, da sploh še ne dela. Poiščeva TIC in povprašava
če je to edini kamp. Seveda. Še niti končan ni, zato sprejema goste samo po
najavi. Ker nisva najavljena, za naju ostaja zaprt. Medtem, ko se jaz
pogovarjam na TICu je Valterja našel možakar, ki oddaja apartmaje. Kaj nama
drugega preostane, kot da se dločiva za to verzijo. Odpelje naju k sebi.
Prijazen možakar. Najprej časti kavo in slivovko. Ponudi nama tudi zajtrk, ki
ga zadovoljno sprejmeva. Bo pasalo malo spremebe tudi v zajtrku. Za 30 EUR
imava apartma in zajtrk za oba. Potem se preoblečeva saj je iz 30 stopinj preko
dneva prišlo na samo 10. Brrr. Je pa v tem času nehalo deževat in je nazaj
posijalo sonce. Greva še na sprehod po mestu. V gozdove pač ne, ker je zaradi
popoldanskega dežja vse mokro. Sam turizem. Stojnice, trgovinice, pekarne, restavracije.
Lepo urejen in kar velik kraj.
Potem se spraviva v apartma in ugotoviva, da je bojler
izklopljen. Treba je še celo uro čakati, da se voda ogreje za tuširanje. Ampak imava končno normalno kopalnico.
Prevoćenih 237 km
Ni komentarjev:
Objavite komentar