Najina teta Albanije nima, zato je nisem mogla naštimati skozi Tirano, ampak naju je hotela spet speljati po nekah krajšancah. Nisem se dala. V Tirani je končno popustila in naju odpeljala iz mesta kot se spodobi. Albanija ne bi bila Albanija, če se tam ne bi dogajale vse sorte. V gužvi skozi center Tirane so se med vrstami na semaforju gužvali policaji s kombijem. Žmigavec? Kaj je to? Policaj stegne roko skozi okno in ve se kam bo zavil. V mestu smo srečali kar nekaj konjskih vpreg. In vsa možna in nemožna prevozna sredstva. Da ne govorimo o številnih oslih.
Iz Tirane sva izbrala »lepšo« pot do Elbasana. Na zemljevidu je bila vrisana rdeče kot magistralna cesta. Le zakaj bi delala dodatnih 80 km za avtoceso. Naslednjič jih bom. Če me pot še kdaj pripelje v Albanijo. Pot od Tirane do Elbasana je vodilo preko gorskega prelaza. Na trenutke prepad na obeh straneh ceste – vozili smo po samem grebenu. Ograje pa minimalne, če so sploh bile. Cesta ozka in ovinkasta kot se za gorski prelaz spodobi. Pozneje em jo odkrila na dangerousroads
Nadaljevanje poti je bilo pa normalno. Tudi naslednji prelaz na meji z Makedonijo je bil čisto normalen. Vsekakor nižji in s širšo cesto. Tudi na tem mejnem prehodu so pokukali v zadnji del kombija, vendar je šlo čisto gladko skozi.
Prišla sva do Struge in si poiskala kamp. Najprej sem preverila sanitarije. Ne grem se več. Če sem brez sanitarij tudi plačala ne bom. Vendar so se izkazale za čisto zadovoljive, zato sva se kar odločila za ta kamp. Poiskala sva prostor ( saj ni bilo težko – kamp skoraj prazen.) in se odpravila nazaj v Strugo. Glavno ulico sva prehodila po dolgem in počez.
Poiskala tržnico in si nabavila nekaj sadja. Potem pa nazaj v kamp. Skuhat večerjo – jajca s pršutom in kumarice v solati. Po večerji sem lovila še čas za toplo vodo da sem se lahko stuširala, potem pa počitek. Ja v tem kampu teče topla voda samo ob določenih urah. Ampak najmanjši problem. So moje ure in se lahko prilagodim
Prevoženih 278 km
Ni komentarjev:
Objavite komentar